Steklena skodelica

Steklena skodelica, Narodni muzej SlovenijeSTEKLENA SKODELICA

inv. št. R6982

kraj: Polhov Gradec
konservator-restavrator: Gorazd Lemajič
predmet: steklena skodelica
časovna opredelitev: prvo do drugo stoletje
čas restavriranja: februar–april 2001
uporabljene tehnike restavriranja: čiščenje, lepljenje, dopolnjevanje
ogled: Narodni muzej Slovenije

 

 

Skodelica je iz belo obarvanega stekla. Po obodu je dekorirana z modrimi vodoravnimi črtami in pokončnimi rebri. Ohranjenih je približno 28 črepinj, kar predstavlja dobri dve tretjini celotne skodelice. Posamezne črepinje so že bile zlepljene med seboj, a je staro lepilo popustilo.
V procesu konserviranja in restavriranja je veliko različnih stopenj dela. Predmet je treba očistiti umazanij, oblog ali prejšnjih restavratorskih posegov. Površino stekla, ki je preperela, razpokana ali se lušči, utrdimo z ustreznimi utrjevalci. Nato sledi sestavljanje in lepljenje z lepili, ki so po videzu podobna steklu. Z dopolnjevanjem manjkajočih delov predmetu izboljšamo stabilnost in mu po možnosti vrnemo originalno obliko. Pri restavriranju se srečujemo z vrsto problemov: robovi črepinj so po navadi gladki, kar ni dobra osnova za uspešno lepljenje; črepinje so lahko izredno tanke in z nespretnim ravnanjem jih lahko zlomimo; večina steklenih predmetov je iz prozornega stekla in pri dopolnjevanju manjkajočih delov je treba dobro obdelati tudi površino dopolnitve v notranjosti predmeta in ne samo na zunanjem delu; pri zaprtih oblikah (steklenice, vaze itd.) je otežen dostop za delo v notranjosti predmeta.

S črepinj je bilo treba najprej očistiti staro lepilo in razmastiti robove z acetonom. Sestavljanje in lepljenje je potekalo po vnaprej izdelanem načrtu. Nekaj črepinj je bilo zlepljenih med seboj, manjkajoči del med njimi pa dopolnjen in skodelica je pridobivala stabilnost. Uporabljeno lepilo (epoksidna smola) ima daljši čas strjevanja (24 ur), zato so bile črepinje medtem povezane z lepilnim trakom. Dopolnjevanje manjkajočih delov sestaja iz jemanja odtisov, modeliranja oblike, izdelave kalupov, vlivanja epoksidne smole in na koncu čiščenja ter obdelave površine dopolnitve. Zaradi pokončnih reber na obodu skodelice je bilo treba domodelirati manjkajočo obliko in narediti odtis iz gume (silikonski kavčuk). Modelacija je bila odstranjena, steklo na tem mestu pa spet očiščeno. Na ta način smo dobili notranji in zunanji kalup iz gume. Sledilo je pritrjevanje obeh kalupov čez manjkajoče mesto, kamor je bila injektirana epoksidna smola. Dopolnitev je pazljivo zbrušena, tako da se po videzu približa belemu steklu. Narejene so bile tri manjše in dve večji dopolnitvi, kar je predmetu vrnilo stabilnost, tako da ga lahko sedaj varneje očistimo prahu, prenašamo iz depoja v razstavne prostore ali uporabljamo za potrebe risanja in fotografiranja.
Brez rokavic se predmeta ne dotikamo. Uporabljamo rokavice iz lateksa, ker imajo dober oprijem, s čimer zmanjšamo možnost, da bi nam predmet zdrsnil iz rok. Pri dvigovanju in polaganju predmeta moramo biti posebej pozorni. Steklo je krhko in premočan prijem bi predmet lahko zdrobil. Predmete vedno dvigujemo z obema rokama in nikoli samo za ročaj ali ustje. Tako zmanjšamo možnost, da bi kaj odlomili ali trčili v kakšen drug predmet, kajti pri steklu je včasih težko oceniti razdalje, ker je večinoma prozorno. Predmetov nikoli ne potiskamo, da bi jih malo odmaknili. Vedno jih prestavljamo z dvigovanjem in nežnim polaganjem na trdno, ravno podlago. Izogibamo se tudi dvigovanja čez druge steklene predmete, na primer iz ozadja police. Delamo vedno samo z enim predmetom naenkrat. Predmete, na katerih se nabere prah, razprašimo z mehkim čopičem.

Prostor, v katerem hranimo starejše steklene predmete, ne sme biti prevlažen in ne presuh. Relativna vlažnost naj bo od 40- do 60-odstotna. Posebne oblike propadanja, kot so solzenje, preperelost ali razpokana površina, zahtevajo bolj suh zrak.

 

Lemajič, G., 2004. Steklena skodelica. V: Prešeren, D. ur. Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 149 – 151.