Glazirane skodelice z gradu Rihemberk

Glazirana skodelica, Goriški muzej Nova GoricaGLAZIRANE SKODELICE Z GRADU RIHEMBERK

inv. št. Skodelice so vpisane v Inventarno knjigo Arheološkega oddelka

kraj: grad Rihemberk
konservatorki-restavratorki: Jana Šubic Prislan, Tadeja Štanta
predmet: glazirane skodelice z gradu Rihemberk
časovna opredelitev: druga polovica 15. stoletja–začetek 16. stoletja
čas restavriranja: november 2003–april 2004
uporabljene tehnike restavriranja: sestavljanje fragmentov in rekonstrukcija z dopolnjevanjem
ogled: Goriški muzej Nova Gorica

 

Z arheološko metodo smo v zahodni Sloveniji začeli raziskovati gradove šele v šestdesetih letih 20. stoletja, keramični material pa smo v muzejih začeli načrtneje obdelovati šele konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Goriški muzej je z izkopavanji na gradovih Kozlov rob nad Tolminom, Štanjel, Dobrovo, Kromberk in Rihemberk pridobil izjemno zbirko keramičnih predmetov, med katerimi je najzanimivejše glazirano namizno posodje.

Grad Rihemberk je eden najlepših utrjenih gradov v Posočju. Leži na južnem robu Vipavske doline, preden se ta vzpne na kraško planoto. Začetki gradu segajo v 12. in 13. stoletje, ko je bil v lasti rihemberške gospode, skozi čas pa je do 17. stoletja dobil obliko udobne rezidence. Ugledni in premožni lastniki in stanovalci, kot so bile družine della Torre in Lanthieri, so grad uredili in opremili po svojem okusu in zmožnostih, o čemer pričajo materialni ostanki. Dosedanja raziskovanja predvsem stolpa ob vhodu in terase nad njim so pokazala, da je med najdbami najštevilnejše zastopana keramika, in sicer od pečnic in kuhinjske keramike do namiznega posodja, med katerim prevladujejo vrčki, skodelice in krožniki različnih oblik iz fine glazirane keramike in majolike, ki izvirajo iz severovzhodne in osrednje Italije in jih lahko postavimo v čas od druge polovice 15. do začetka 16. stoletja. Ker je ta keramika z grafitno in poglobljeno dekoracijo in poslikavo redka v slovenskem prostoru in zato izredno zanimiva za predstavitev, smo se odločili, da predmete rekonstruiramo, tako njihovo obliko kot dekoracijo.

Posode so narejene na lončarsko vreteno, zato smo tudi mi s pomočjo šablon oblikovali in izdelali dopolnitve na vreteno – stružnico. Za dopolnitev smo uporabili maso na osnovi mavca, ki smo jo z drobnim orodjem dokončno obdelali in zbrusili do želene oblike in lastnosti površine. Vendar pa dopolnjevanje oblike ni problematično, saj je metoda podobna dopolnjevanju arheološke keramike, pozornost smo morali posvetiti predvsem dopolnjevanju okrasa, brez katerega predmeti izgubijo svojo izpovednost.

Originalno je grafitna dekoracija sestavljena iz več plasti. Na glino je nanesena plast svetle engobe, na katero so s pomočjo kovinskih oksidov naslikane barvne lise. Vanjo je z ostrim orodjem vrezan vzorec, tako da odkriva temnejšo spodnjo površino gline. Glede na vrsto dekoracije in ohranjenost posameznih predmetov smo oblikovali skupine, pri katerih smo uporabili enoten restavratorski pristop. Žal je bilo le nekaj predmetov ohranjenih do tolikšne mere, da z rekonstrukcijo dekoracije ni bilo nobenih težav. Po drugi strani pa smo imeli številne predmete, ki so bili sicer fragmentarni, vendar je bilo mogoče razbrati in rekonstruirati dekoracijo, ker je šlo za centralno oziroma geometrijsko dekoracijo v koncentričnih krogih, z barvnimi in ornamentalnimi vzorci v pasovih. Kadar nismo imeli dovolj podatkov, smo zarisali le linije oziroma koncentrične kroge. V redkih primerih, ko je od predmeta ostal le fragment, ki predstavlja manj kot polovico predmeta, smo predmet dopolnjevali, a le pod pogojem, da bo mogoče fragmente naknadno vstaviti, če jih bomo med nadaljnjim raziskovanjem našli. Posebno pogosto so manjkali osrednji deli posod, tako da bodo morale osrednje upodobitve na rekonstrukcijo še počakati. Tudi glede barvne dekoracije smo imeli primere, ko je bila mogoča popolna rekonstrukcija, sicer pa smo na dopolnjenih površinah povzemali odtenke žgane gline, engobe ali barvne plasti, pač prevladujočega tona okolice ali celote. Za rekonstrukcijo dekoracije smo uporabili akrilne barve in linij nismo vrezovali. Seveda smo se držali pravila, da so dopolnitve iz določene razdalje vidne s prostim očesom.
Predmeti so krhki in moramo z njimi ravnati previdno. Ker je njihova površina občutljiva za mehanske poškodbe, uporabljeni restavratorski materiali pa za spremembe relativne vlage, jim morajo biti zagotovljeni tudi ustrezni pogoji hranjenja.

 

Šubic Prislan, J., 2004. Glazirane skodelice z gradu Rihemberk. V: Prešeren, D. ur. Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 152 – 153.