Stenske slike

Stensko slikarstvo je slikarska zvrst, pri kateri so slike praviloma vezane na arhitekturo, saj se nahajajo v cerkvah, gradovih, samostanih, palačah, meščanskih in kmečkih hišah … Delo restavratorja za stenske slike je zato povečini terensko, le na manjšem številu z ogroženih objektov snetih stenskih poslikav izvajamo posege tudi v ateljeju.

V Sloveniji najdemo največ stenskih poslikav v sakralnih objektih, predvsem v gotskih in baročnih cerkvah, čemur ustreza tudi ikonografija z religioznimi upodobitvami. V manjši meri so zastopane poslikave v profanih stavbah, kjer pa je motivika upodobitev precej bolj raznolika.

Slog, kvaliteta in tehnologija poslikav se spreminjajo v skladu z zgodovinskimi slogovnimi obdobji, v katerih so nastale, zato precej ohlapno lahko govorimo o antičnih, srednjeveških romanskih ali gotskih poslikavah, o novoveških renesančnih, manierističnih in baročnih poslikavah ter o secesijskih, historicističnih ali sodobnih poslikavah 19. in 20. stoletja. Izvedbe se razlikujejo tudi glede na geografsko območje, saj so na primer za Evropo severno od Alp značilne poslikave v apneni tehniki, južno od njih pa prevladuje izvedba v pravi fresko tehniki.

 

Preberi več

Tehnologija in terminologija

Tehnologija stenskih poslikav se je spreminjala hkrati z razvojem stavbarstva, obrti in bivanjske kulture. Naši davni predniki so slikali še neposredno na kamnita ostenja jam in votlin; prve slikarije so v trdo kamnito podlago vpraskane risbe in slikarije z barvastimi glinami, ki so jim za vezivo dodajali živalsko maščobo, pigmente pa so znali pridobiti tudi že z drobljenjem in mletjem kamnin. S civilizacijskim razvojem je stensko slikarstvo dobilo nove razsežnosti, nosilec poslikav je postal najprej zid, kasneje z razvojem gradbeništva tudi obok, lok, kupola in strop. Razvile so se nove metode dela in slikar ni več slikal neposredno na kamen, opeko ali les, temveč je uporabil vmesne podložne plasti beležev in omete. Ko je ugotovil vrednost gašenega apna kot veziva za omete in namazne barve, so se razvile številne tehnike stenskih poslikav. Na apno so namreč vezane različne tehnike, denimo prava freska (fresco buono), seko (secco) in apnena tehnika ter druge mešane in kombinirane tehnike (kot so apneni seko, apneni fresko in fresko-seko). Vse povezuje apno, ki je kot osnovno vezivo prisotno v klasičnih ometih in beležih za podlago stenskih poslikav.

Termin stenske poslikave je torej nadpomenka, pod katero spadajo vse tehnološko natančno opredeljene zgoraj navedene tehnike, prav tako pa se uporablja za opisovanje vseh vrst na arhitekturo vezanih poslikav, četudi se nahajajo na stropih, lokih, fasadah ali obokih.

Fresco buono ali prava freska (buon fresco, a fresco, it.) je najkvalitetnejša oziroma najstabilnejša stenska slikarska tehnika, ki je časovno in geografsko tudi najbolj razširjena. Slika se na svež, še vlažen apneni omet, imenovan glajenec (intonaco, it.). Pigmenti namaznih barv se mešajo s čisto vodo, brez dodanega veziva, saj se na površino povežejo v kemijskem procesu karbonatizacije apna pri sušenju ometa. Poudarki in detajli na freski so običajno dokončani v seko tehnikah.

Seko (secco, it.) tehnika je skupno ime za različne stenske tehnike, pri katerih se slika na suh omet, pri čemer apno v ometu ne deluje kot vezivo, kot je to v procesu karbonatizacije freske. Pigmenti namaznih barv se mešajo z organskimi vezivi, kot so jajce, kazein, klej, gumi arabika, olje, smola, vosek ali z anorganskimi vezivi, npr. z apnom (tehnika apneni seko) in silikati. Iz dodanih veziv sledi ime tehnike. Poznamo tudi izpeljanke emulzijskih tehnik z naštetimi vezivi ter seveda mešane in kombinirane tehnike.

Apnena tehnika pa je ime za tehnike stenskega slikarstva, pri katerih se slika s pigmenti, mešanimi z apnenim vezivom (apnena voda, apneno mleko) na suh ali vlažen apneni omet, ki je lahko tudi prevlečen z beležem.

Barve za uporabo v stenskem slikarstvu se že tisočletja pripravljajo na podoben način, in sicer iz drobno mletih pigmentov. Glede na izvor jih delimo na organske in anorganske, pridobivamo jih iz rastlin, kamnin, zemelj, glin … Poleg najpogosteje uporabljenih naravnih uporabljamo tudi umetno pridobljene pigmente.

 

Poškodbe

Osnovna dejavnost restavratorjev stenskega slikarstva je konserviranje in restavriranje stenskih poslikav. Kot del arhitekture so namreč tesno povezane z življenjem stavb in njihovim (ne)vzdrževanjem.

Vzroki propadanja poslikav so običajno posledica razmer v objektu. Največjo nevarnost pomeni vlaga, in sicer v več pojavnih oblikah – meteorna vlaga lahko pronica v notranjost skozi poškodovano ostrešje ali stavbne odprtine in moči zidovje; kapilarna vlaga se dviga po stenah navzgor zaradi neurejenega odvodnjavanja, kondenzna vlaga se na stenah nalaga zaradi nihanja temperature v notranjosti objekta. Procesi v dolgotrajno navlaženem ometu in barvni plasti sprožajo različne poškodbe, kot so prhnenje, podvotljenje in odstopanje ometov, prašenje barvne plasti zaradi izgube vezivnosti, nalaganje soli na površini ali pod njo ter nastajanje trdovratne sige, ki z belo kopreno počasi prekriva svežino barv. Ob visoki vlagi se v ugodnih razmerah razvijajo tudi kolonije mikroorganizmov, ki se naselijo na poslikanih površinah v obliki alg, gliv in lišajev. Okoljski in vremenski vplivi so eden glavnih dejavnikov propadajo tudi na stenskih poslikavah na zunanjščinah.

Med pogostimi vzroki poškodb so tudi prezidave in predelave objektov, s katerimi je bil del poslikav uničen. Zaradi spremembe okusa so bile nekdaj barvite notranjščine spremenjene, v najboljšem primeru le pobeljene s plastmi beležev, ob večjih renovacijah pa je bila površina poslikav drobno natolčena zaradi boljše oprijemljivosti kasnejšega ometa. Tudi elektrizacija je povzročila veliko poškodb, saj so instalacije neredko napeljane čez prizore, včasih celo kar čez obraze naslikanih figur. Tudi narava je dodobra pretresla slovenski stavbni fond s številnimi potresi, med katerimi sta bila najbolj uničujoča tista v letih 1592 in 1892, posledice pa so vidne na strukturah stavb in na ometih poslikav.

Nekatere poškodbe lahko nastanejo tudi kot posledica slabo izbranih materialov ali neprimerne tehnologije (spomnimo le na slavno Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija v Milanu), ki lahko povzročijo propad poslikav že zelo kmalu po njihovem nastanku. Najpogosteje so tu krivec slabi ometi (pripravljeni iz peskov, ki vsebujejo nečistoče ali slabo apno), neprimerno vezivo namaznih barv (olja ali mastne tempere so manj primerni za slikanje na omet) ter hitenje pri izvedbi.

Na koncu omenimo še poškodbe, ki jih povzročajo človeška malomarnost in nevestnost ter nestrokovnost pri obnovitvenih posegih, ki pa bi se jim bilo mogoče izogniti s pravilnim postopanjem pri obnovah.

 

Konservatorsko-restavratorski postopki

Po letu 2000 se je v Sloveniji po strokovni plati zgodil premik v smeri uvajanja novih metod dela, raziskovalnih pristopov in sodobnejših načinov dokumentiranja. V konservatorsko-restavratorske metodologije so se pričeli sistematično uvajati novi načini utrjevanja in čiščenja stenskih poslikav.

Običajni konservatorsko-restavratorski postopki tako lahko zajemajo odstranjevanje recentnih beležev in preslikav, odstranjevanje nečistoč in neustreznih plasti z originalne slikovne površine, utrjevanje ometa in barvne plasti, kitanje razpok in vrzeli, mikro in makro nekonstrukcijsko injektiranje, retuširanje in rekonstruiranje, v izjemnih primerih pa tudi snemanje poslikav oz. njihovo ponovno nameščanje v objekte.

Pri izvedbi posegov je pomembno že sámo načrtovanje, ki vključuje pripravo historiata (pregled zgodovine obravnavanega dela ter slogovne in ikonografske opredelitve), preliminarne naravoslovne preiskave, sondažne raziskave, dokumentiranje in fotodokumentiranje, testiranje metodoloških postopkov ipd. V tej prvi fazi pridobimo potrebne informacije o materialni plati spomenika, njegovem stanju in vzrokih propadanja, na podlagi česar načrtujemo izvedbo konservatorsko-restavratorskega posega. Ta je tesno vezana na problematiko obravnavane stenske poslikave, zato se postopki od primera do primera razlikujejo oz. so vsakemu posebej individualno prilagojeni.

Raznolikost poškodb in ogrožajočih dejavnikov, ki so po eni strani vezani na arhitekturo, po drugi pa na fizikalne in kemične lastnosti stenskih poslikav, nas navaja na nujnost interdisciplinarnega pristopa pri reševanju tovrstne dediščine. Vanj je vključena raznolika stroka, od restavratorjev in umetnostnih zgodovinarjev, strokovnjakov z naravoslovnih področij (kemikov, geodetov, biologov, mikrobiologov …) do etnologov, arheologov, arhitektov…, pri izvedbenem delu pa se vsakodnevno srečujemo in sodelujemo z gradbeniki, zidarji, slikopleskarji, električarji, statiki, postavljavci odrov, naročniki in investitorji.

 

Preventiva – navodila lastnikom za preprosto vsakodnevno skrb

Ker so stenske slike običajno del arhitekturne dediščine in zato (z redkimi izjemami) nepremične, moramo poskrbeti, da se bodo nahajale v zdravem okolju, v dobro vzdrževani stavbi. Poskrbeti moramo za stabilno ostenje, sistem odvodnjavanja in drenaž, dobro strešno kritino, pravilno prezračevanje in nadzorovan obisk poslikanih prostorov, namenjenih prireditvam ali ogledom večjega števila ljudi (npr. Lutrovska klet v Sevnici, Viteška dvorana v Brežicah ali Sikstinska kapela v Vatikanu).

Če so stenske poslikave že močno poškodovane in degradirane, se je potrebno obrniti na strokovno usposobljene konservatorje-restavratorje s področja stenskih poslikav oziroma na pristojno območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

 

Povezava do osnovne literature za področje stenskega slikarstva

 

mag. Anita Kavčič Klančar, Ajda Mladenovič, mag. Martina Lesar Kikelj; ZVKDS RC

Februar 2020

vir fotografij: arhiv ZVKDS RC