Lesena (polihromirana) plastika

Likovni ustvarjalci so les uporabljali od prazgodovine do danes in ga tudi večinoma poslikavali – polihromirali. Verjetno so to počeli zaradi neprivlačne barve lesa in želje po barvitosti na estetski in simbolni ravni, obenem pa so s podlogami in barvnimi sloji prikrili sledove orodja ter reže, ki so nastale pri sestavljanju delov in nepravilnosti v lesu (grče, razpoke).

Polihromirati pomeni barvati v več barvah, pri lesenih skulpturah pa se zelo pogosto srečujemo tudi s pozlatami in posrebritvami. Taka vrsta plastike zato spada v kategorijo polihromirane plastike, saj je tehnologija izdelave do neke točke podobna. Po tehnologiji izdelave moramo v to kategorijo prišteti tudi monokromno poslikano leseno plastiko.

Različni mojstri rezbarji, pozlatarji in polikromatorji so uporabljali izjemno širok izbor materialov in tehnik, da so dosegali različne likovne učinke. Tehnologija polikromacije in pozlate lesenih plastik pa se v osnovi tisočletja – od Egipčanov – ni prav veliko spremenila; o tem smo se lahko prepričali pri restavriranju lesene krste mumije Isahta v Narodnem muzeju Slovenije. Če se omejimo na evropski prostor, lahko rečemo, da je pretežni del lesene plastike sestavni del oltarnih nastavkov. Ti so zelo kompleksne stvaritve in delo celih ekip ljudi različnih profilov. Rezbarji oziroma kiparji so figure izrezbarili iz lesa. Površino plastik so obdelali polikromatorji in pozlatarji, oltarno arhitekturo pa so izdelali posebej za to izučeni mojstri. (…)

Že pogled na en sam oltarni nastavek nam pokaže, kako raznovrstne in bogate so lahko obdelane površine. Zato moramo poslikave in pozlate na lesenih plastikah ohranjati, saj so likovni element, ki je sestavni del kipa in mu daje pečat časa, obenem pa so tudi materialni zgodovinski dokumenti, ki raziskovalcem pomagajo pri ugotavljanju sloga in izvora kipov, delavnic, iz katerih izvirajo, in pristnosti, ne nazadnje pa so tudi avtorsko delo nekega ustvarjalca, ki ga moramo spoštovati.

Konservatorji-restavratorji, ki se srečujemo z lesenimi skulpturami, lahko rečemo, da je izredno malo takih, ki niso poškodovane. Poškodbe na umetninah lahko razvrstimo na več tipov in po več kriterijih, največkrat glede na način nastanka. Različni dejavniki se med seboj prepletajo, tako da ne moremo izpostaviti samo enega.

Preberi več

Lesene polihromirane plastike so zaradi lastnosti uporabljenih materialov izjemno občutljivo gradivo. Najpogostejši vzrok za njihove poškodbe so spremembe relativne zračne vlage. Kot je znano, se les pri sušenju krči, pri večji vlažnosti pa nabreka; ti procesi niso enakomerni v vse tri smeri, saj se les najbolj krči v smeri tangencialno na letnice, v vzdolžni smeri pa veliko manj. Tako asimetrično spreminjanje predmeta povzroči notranje napetosti, ki pripeljejo do poškodb, še posebno pri kompleksnih predmetih, ki so sestavljeni iz več delov in različnih materialov, kot so polihromirane lesene plastike.

Najdramatičnejše posledice za les se pokažejo v fazi krčenja. Zaradi prenizke relativne zračne vlažnosti lahko pride tudi do radialnih razpok v nosilcu samem in s tem do poškodb poslikave. Take razpoke so videti zelo dramatično, lastniki jih hitro opazijo, po navadi pa so stabilne in kip zaradi tega ne bo  razpadel. Plasti barve in pozlate pa se ne odzivajo enako na te spremembe, zato začnejo pokati, odstopati in celo odpadati od nosilca. Take spremembe so se zgodile v mnogih cerkvah, potem ko so vanje napeljali centralno ogrevanje in s tem spremenili dolgoletne naravne cikle. Lepljenje odstopajočih plasti na nosilec je dolgotrajno in natančno delo, ki zahteva izurjenega izvajalca.

V nekaterih prostorih pa se borijo proti previsoki relativni zračni vlažnosti, kar povzroča druge vrste težav. Pri relativni vlažnosti nad 70 odstotkov se lahko začnejo razraščati glive, za katere je les odlično gojišče. Večkrat zasledimo oltarne nastavke prislonjene tik ob zunanje stene, na katerih se ob določenih vremenskih razmerah nabira kondenzna vlaga ali pa so vlažne zaradi slabe drenaže. V takih primerih so umetnine močno ogrožene, saj se plasti podloge in barve dobesedno razmočijo, lepila pa izgubijo vezivnost.

Katere so torej prave vrednosti temperature in relativne vlažnosti, ki bi jih morali upoštevati pri hranjenju lesenih predmetov? Preprost odgovor bi bil 50- do 55-odstotna relativna vlažnost in 18°C, vendar vemo, da to ni popoln odgovor. Najpomembnejše je, da zagotovimo čim stabilnejše mikroklimatske razmere, saj prav stalne spremembe povzročajo poškodbe. Zato je pomembno, da vrednosti spremljamo in to upoštevamo pri prenosu umetnin na druge lokacije ali v restavratorske ateljeje.

Vse naštete poškodbe so že same po sebi dovolj zapletene, zadeva pa se še bolj zaplete, ko je poškodovan tudi nosilec poslikave – se pravi les. Največkrat so vzrok lesni insekti; najpogosteje so to hroščki, katerih ličinke razjedajo lesno maso, za njimi pa ostaja z rovi prepreden les in črvina. Luknjice, ki jih vidimo na površini plastik, so samo izletne odprtine odraslih, za parjenje godnih insektov. Največkrat se pregrizejo na plan na zadnjih straneh plastik, kjer jim ni treba skozi neužitno kredno podlogo. Zato od spredaj pogosto niti ne opazimo katastrofe, ki se skriva v notranjosti plastike. Take skulpture so izredno krhke in občutljive posebno za transport, saj jih marsikdaj drži skupaj samo še poslikava. V takih primerih je treba globinsko utrditi propadel les, kar po navadi izvedemo z injiciranjem raztopin umetnih smol. Ta postopek je izjemno zahteven posebno na poslikanih in pozlačenih predelih plastik.

V našem svetniku so črvi, kaj naj naredimo? Pogosto vprašanje, na katero pa nimamo prav zadovoljivega odgovora. Z insekti okužen les moramo izolirati od zdravih predmetov in ga čim prej sanirati. Na tržišču so dostopni različni preparati, težko pa je nadzirati njihovo učinkovitost. Lesni škodljivci se pojavljajo v več razvojnih stopnjah, strupi pa po navadi uspešno delujejo samo na določeno stopnjo ali pa sploh ne prodrejo dovolj globoko v rove, da bi bili učinkoviti. Zato je treba postopke ponavljati in stalno nadzirati prisotnost insektov – sveži stožčasti kupčki črvine so gotovo znak, da so še tu. Poleg tega moramo biti zelo previdni z uporabo insekticidov, saj so lahko škodljivi tudi za ljudi, posebno če ostanejo v predmetih dolgo časa in so ti predmeti v našem bivalnem okolju.

V Restavratorskem centru ZVKDS že nekaj let uspešno uporabljajo tudi v svetu najbolj uveljavljen način uničevanja insektov – anoxi metodo, ki deluje na principu odvzema kisika. Predmete zaprejo v posebne nepropustne ovojnice in vanje dovajajo inertni plin (dušik ali argon), ki izpodrine zrak. Ovojnice zaprejo za tri tedne, kar je dovolj, da odmrejo tudi jajčeca škodljivcev. Metoda je učinkovita, njena prednost pa je tudi v ekološkem vidiku.

Poleg poškodb, ki nastanejo zaradi klimatskih razmer, bioloških dejavnikov in naravnih katastrof, naj omenim še enega povzročitelja poškodb, saj napravi včasih v enem dnevu več škode kot stoletja naravnih dejavnikov – to je človek sam z nestrokovnimi posegi. Ti so se v nekem času zdeli celo pravilni, pa so se potem pokazali za napačne. Tisti, ki so take posege opravljali, so zaradi neznanja napravili veliko nepopravljive škode. Prepogosto naletimo na lesene polihromirane plastike, ki so na novo prebarvane z debelimi plastmi kdo ve kakšnih barv, na novo pozlačene, pogosto premazane z bronzami, grobo predelane, končni videz umetnine pa je samo še karikatura izvirnika. Na srečo se taki renovatorji po navadi niso ukvarjali z odstranjevanjem izvirnih plasti, zato je te še mogoče rešiti. (…)

Tako lastniki kipov kot odgovorni strokovnjaki se moramo zavedati, da po končanem restavriranju skrb zanje še ni končana. Nedopustno je, da restavrirane kipe vrnemo v okolje, ki je povzročilo njihov propad. Torej je restavriranje kompleksen poseg, ki mora vključevati tudi izboljšanje okoljskih razmer in nadaljnje vzdrževanje umetnin.

 

Makuc Semion, M., in Dolenc Kambič, N., 2004. Kiparska dediščina: Les. V: Prešeren, D. ur. Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 67 – 75.