Tekstil

Tekstil  lahko delimo po različnih kriterijih: glede na material, obliko, namembnost, tehnike izdelave, načine krašenja itd., v muzejski praksi pa je teh kriterijev še več, npr. izvor, starost, ohranjenost, pričevalnost … Po obliki lahko tekstilne predmete grobo razdelimo na ploske in oblikovane, po uporabi pa na oblačila in oblačilne dodatke, liturgični tekstil, pohištveno in dekorativno blago, hišni tekstil, tehnični tekstil in še marsikaj.

Osnovni gradbeni element vsakega tekstila so vlakna. Ta so lahko naravnega izvora (volna, svila, lan, bombaž, konoplja …) ali kemijsko pridobljena iz naravnih surovin (npr. viskoza). Obstaja pa še cela paleta sintetičnih vlaken, katerih število se povečuje iz leta v leto. S predenjem vlaken dobimo nit. S prepletanjem dveh pravokotnih sistemov niti dobimo tkanino, s pletenjem enega sistema niti pa pletenino. Polst ali filc dobimo, če nespredena vlakna s toploto ali kemikalijami stisnemo v ploskev.

Zaradi pestrosti materialov in tehnik izdelave, raznovrstne uporabe in načinov shranjevanja so poškodbe tekstilnih predmetov lahko zelo različne. Običajno so fizično obrabljeni, pogosto jih napadajo insekti, prekomerna vlaga povzroča plesnenje, svetloba pa bledenje barv in krhkost vlaken. Svojevrstne poškodbe povzročata umazanija in čiščenje – zlasti če je opravljeno nestrokovno. Tekstil pogosto spremljajo funkcionalni ali dekorativni dodatki iz drugih materialov, kar lahko dodatno oteži vzdrževanje.

Preberi več

Vsi imamo doma na kupe tekstilnih izdelkov, ki jih dnevno uporabljamo, prestavljamo, shranjujemo, krtačimo, peremo, celo kaj zašijemo … zato lahko dobimo vtis, da ravnanje z njim ni nič posebnega in to zna in zmore vsak. Vendar je tekstil občutljiv material, zlasti takrat, ko doseže muzejsko starost. Na njegovo stanje in življenjsko dobo vpliva veliko dejavnikov.

Eden glavnih sovražnikov tekstila, ki se ga včasih premalo zavedamo, je svetloba, zlasti njen ultravijolični del. Najbolje je, da ga skladiščimo v popolni temi, za razstavljanje filtriramo UV spekter, vidni del svetlobe pa omejimo na 50 luksov. Energija svetlobe namreč povzroča kemijske spremembe barvil in krajšanje dolgih molekul v vlaknih, kar se kaže v vedno večji krhkosti materiala.

Krhkost lahko povzroča tudi presuh zrak, saj iz vlaken izhlapi vezana voda, ki jim sicer daje prožnost. Ta voda se v vlakna ne more vrniti nikoli več, niti če jih namakamo, zato je pomembno, da jih ne presušimo. Tudi prevlažno okolje je škodljivo (nad 65% RH), saj se v tem primeru lahko razrastejo bakterije in plesni, ki tekstil obarvajo in oslabijo. Relativna zračna vlaga je tesno povezana s temperaturo, zato je priporočljivo, da sta obe čimbolj konstantni. Njuno nihanje namreč povzroča krčenje in raztezanje materiala, vlakna se s tem »utrudijo« in izgubijo prožnost.

Hud sovražnik tekstila so insekti, predsem molji, tekstilni hroščki in srebrne ribice. Napadajo naravna vlakna, najraje tam, kjer je že prej bila kakšna umazanija, oziroma tam, kjer se lahko dobro skrijejo (v šivih, žepih, pod ovratnikom …). Proti insektom se najlažje borimo tako, da shranjujemo čista oblačila in jih redno pregledujemo. Zrak, ki prihaja v prostor, naj bo filtriran in filtri redno menjani, na oknih naj bodo mreže. Lepilni trakovi s feromoni so dvorezen meč: pokažejo nam sicer, ali imamo v omari molje, vendar skozi okna vabijo molje iz okolice. Uporabljajmo jih torej le takrat, kadar prostor lahko zapremo. Komercialni strupi, ki jih dajemo v omaro, so sicer učinkoviti, vendar v večjih količinah škodljivi za ljudi. Posebno pozornost pa moramo posvetiti predmetom, ki smo jih pridobili na novo oziroma so se z razstave vrnili v depo. Zanje je priporočljivo, da izvedemo preventivno dezinsekcijo, npr. po anoksični metodi ali z zamrzovanjem.

Veliko škode tekstilnim predmetom naredi človek z nepravilnim ravnanjem. Posebej previdni  moramo biti pri oblačenju lutk v stara oblačila (izberimo mehke lutke oziroma take, ki se jim okončine lahko odstranijo) in pri transportu, pri čemer je ploski tekstil najbolje naviti na mehko rolo, tridimenzionalnega pa ustrezno napolniti in zložiti s čim manj pregibi ter ustrezno fiksirati. Podobno velja tudi za shranjevanje. Če predmete zlagamo, v pregibe vstavimo mehke rolice, dovolj  trdna oblačila pa najraje shranjujemo obešena na oblazinjenih obešalnikih, med katerimi je dovolj prostora, da se ne drgnejo med seboj. Pletenin ne obešamo, ker se lahko deformirajo. Če nimamo omar, lahko posamezna oblačila shranjujemo v posebnih vrečah ali škatlah, ki jih opremimo z inventarnimi številkami in fotografijami. Pri tem ni vseeno, s katerimi materiali naši tekstilni predmeti prihajajo v stik. Izberemo nereaktivne materiale, kot so brezkislinski papir in karton, nebeljen bombaž, polietilen in poliester, prašno barvane kovinske omare, lakiran les … ter se v velikem loku izognemo npr. poliuretanu, ivernim ploščam, časopisnemu in ovojnemu papirju, kovini, ki bi lahko rjavela …

Prav poseben izziv so v zadnjem času predmeti iz sodobnih materialov, kot so kopalke, športna oblačila in obutev, umetno usnje, razni premazi in membrane … V smislu trajnega hranjenja so ti materiali še zelo neraziskani, praksa pa kaže, da so večinoma zelo neobstojni. Edino, kar v tem trenutku lahko svetujemo, je to, da jim (poleg že naštetih priporočil) zagotovimo dovolj kroženja zraka in da naj se ne dotikajo med seboj.

Čiščenje muzejskega tekstila prepustimo za to usposobljenim strokovnjakom. Ti bodo opravili ustrezne teste, preden se bodo lotili pranja s prilagojenimi pralnimi sredstvi ali čiščenja s topili. Sami pa lahko predmet na rahlo posesamo, in sicer tako, da ga zavarujemo z mrežico, ki bo preprečila, da bi poškodovali površino. In vprašajmo za nasvet!

 

Osnovna literatura za področje tekstilnih predmetov

mag. Ana Motnikar, Slovenski etnografski muzej

December 2019