Kabinetna omarica

LESENI PREDMETI KABINETNA OMARICAKABINETNA OMARICA

inv. št. N. 2904

kraj: Jareninski dvor
konservatorja-restavratorja: Boštjan Roškar, Irena Porekar Kacafura
časovna opredelitev: konec 17. stoletja
čas restavriranja: 1. 3.–13. 6. 2002
uporabljene tehnike: izvedba analize lesa, grunda, laka in kovine; razstavljanje omarice; odstranjevanje sekundarnih premazov; kitanje grunda; osvežitev in retuširanje obstoječega laka; čiščenje, dodelava pozlate in lazirane posrebritve; izdelava manjkajočih predalov, hrbta in okovja; konserviranje okovja; sestavljanje omarice
naravoslovne analize: Ivo Nemec, Zoran Milić
ogled: Pokrajinski muzej Maribor

Kabinetna omarica izvira iz Jareninskega dvora in je bila verjetno uporabljana za shranjevanje lekarniških preparatov.
Ohišje omarice se v spodnjem in zgornjem delu končuje s profiliranima vencema, od katerih je zgornji tudi skrivni predal. Notranjost omarice je skrita za dvokrilnimi vrati, ki so z zunanje strani okrašena s štirimi poslikanimi vloženimi kartonastimi polnili. Notranjost je gosto razdeljena na več prekatov, za notranjimi vratci v osrednjem delu omarice pa se skriva še deset predalčkov. Preostali predalčki v notranjosti so postavljeni okoli notranjih vrat.
Okovja je veliko, predvsem povsem ročno izdelanih lesnih vijakov, kar kaže na pomembnost pohištvenega kosa. Žal je ohranjena le ena ključavnica.
Črno lakirana površina omarice je popestrena z delnimi laziranimi posrebritvami profilacij. Vstavki naslikanih tihožitij z rožami pa dajejo črnini omarice bogat vtis, čeprav je narejena iz povsem cenenih materialov. Omarica je za provincialne razmere kvalitetno delo, tako po vizualni kot obrtniški plati.
Na lesenih delih ni bilo opaziti posledic prisotnosti insektov, a smo omarico kljub temu preventivno zaščitili. Kolikor je bilo potrebno, smo iz nje sneli železno okovje in jo razstavili. Okovje je bilo površinsko močno korodirano, na posameznih kosih pa je bilo pod korozijskimi produkti zaznati rumene madeže druge kovine. Na omarici je veliko škode naredila vlaga, ki je močno poškodovala slikane vstavke na vratih in grund z lakom.

Vzorce lesa, grunda in laka je analiziral Ivo Nemec, sestavo kovine iz okovja pa Zoran Milić. Lak je mešanica sandaraka, črnega pigmenta in morebiti šelaka ali kakšne druge smole, topne v špiritu. Sestava kovine na površini okovja pa je bila iz bakra, svinca, cinka in kositra. Očitno je bilo, da je bila površina železnega okovja kasneje prevlečena z bronco.
Iz lesene površine smo odstranili in očistili vse sekundarne premaze, pri čemer smo pazili na originalni lak, ki smo ga v največji možni meri ohranili, očistili, osvežili, retuširali in nadomestili z novim tam, kjer je manjkal. Grund smo kitali le tam, kjer je bilo potrebno, in to z mešanico klejne vode in krede. Posrebreni in lazirani deli so bili premazani z razredčeno oljno barvo. Le na delu profilacije na zgornjem vencu je bila ohranjena originalna posrebritev. Pozlato in lazirano posrebritev na profilacijah smo očistili in dodelali, manjkajočo pa naredili na novo. Pozlata je izvedena na poliment, posrebritev pa s klejem neposredno na grund in ni polirana.
Ohišje kabinetne omarice je izdelano iz mehkega lesa, večinoma smrekovega oziroma jelkinega, hrbtišče je iz macesnovine, gumbki na predalih so iz hruškovine, drobni profili ob robovih predalčkov pa so iz lipovine. Manjkajoče lesene dele na ohišju smo dodelali z lipovino oziroma smrekovino, štiri predalčke pa smo izdelali iz macesnovine. Hrbtišče je bilo zaradi kasnejšega zabijanja predimenzioniranih žičnikov vanj in zaradi vpliva vlage tako poškodovano, da smo izdelali novo.
Korozijske produkte kakor tudi kasnejši premaz z bronco smo iz okovja odstranjevali s suhimi ultrazvočnimi kladivci, skalpelom in curkom steklenih perl v mikropeskalniku. Močno najedene kose okovja smo utrdili z dvokomponentnim utrjevalcem. Iz železnega okovja smo s tehniko globokega izpiranja odstranili kloride, kovino dobro posušili v vakuumskem sušilniku, jo površinsko obdelali (potemnili in pasivirali) s taninskim premazom ter zaščitili z lakom in z mešanico mikrokristaliničnega in polietilenskega voska. Manjkajoče okovje smo izdelali analogno obstoječemu in ga zaščitili po enakem postopku kot originalnega. Vse na novo izdelane kose okovja kakor tudi lesene dele na omarici smo označili in jih dokumentirali, da pri morebitnih bodočih restavratorskih posegih ne bi prišlo do zamenjave z originali.
V prihodnosti nas čaka še restavriranje poslikav na kartonastih vložkih v vratih omarice, saj so sedaj pod steklo vložene le kopije najbolje ohranjene poslikave.
Glede na občutljivost obdelanih lesenih površin kabinetne omarice je treba v razstavišču vzdrževati konstantno relativno vlažnost in temperaturo, prav tako pa je pomembno, da obloge prahu iz zraka s površine omarice odstranjujemo zgolj s sesanjem. Pri prenašanju omarice poskrbimo, da vedno uporabljamo zaščitne bombažne rokavice.

 

Roškar, B., in Porekar Kacafura, I., 2004. Kabinetna omarica. V: Prešeren, D. ur. Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 156-158.