Kovinski predmeti

Večina kovin se v naravi nahaja v oksidativni obliki; pridobivamo jih z redukcijskimi postopki in taljenjem. Nekatere kovine nastopajo v samorodni obliki, kot so zlato, srebro in baker. Zato je te kovine človek najprej uporabljal za izdelavo predmetov. Umetniški in okrasni predmeti, predmeti umetne obrti in tehnični predmeti so izdelani iz skoraj vseh znanih kovin. Za izdelavo predmetov se uporabljajo čiste kovine (železo, baker) ali še pogosteje njihove zlitine (jeklo, bron, medenina, alpaka itd.). Kovine in njihove zlitine imajo zelo različne mehanske in kemijske lastnosti, ki določajo namembnost njihove uporabe. Obdelava kovin je tako stara, kot je staro človeštvo samo. Izkušeni in spretni obdelovalci kovinskih predmetov so bili v vseh kulturah zelo cenjeni in so svoje znanje prenašali le »posvečenim«. Še danes imajo ljudje poseben odnos do kovin in jih poznajo manj kot les, tekstil, keramiko ali steklo. Zelo poškodovane kovinske predmete raje zamenjajo, kot da bi jih poskusili popraviti.

Preberi več

Vse kovine, razen žlahtnih, korodirajo, in sicer zato, ker reagirajo z elementi iz okolja (kisikom, žveplom) in se na ta način povrnejo v svoje prvotno mineralno stanje. Korozijski produkti različnih kovin tvorijo različne materialne oblike, ki jih imenujemo patina. Nekatere patine so lepe, zaščitne in zaželene, druge spet grde, agresivne in kovini nevarne. Lepe in zaščitne (zelena patina na bronu) poskusimo ohraniti, grde in agresivne pa odstranjujemo in s tem ščitimo kovinski predmet pred njihovim agresivnim učinkom. Zaradi lepote proizvajamo patino tudi umetno in s tem dajemo predmetom prikupen videz. Zračna vlaga, kisik in plini v zraku pomembno vplivajo na razvoj korozijskih plasti.

Poškodbe na kovinskih predmetih nastajajo zaradi korozije ali malomarnega ravnanja z njimi. Pri tem nastajajo luknje, razpoke, raztrganine ali zvitja. Vse te poškodbe je mogoče in treba popraviti in na ta način predmetu dati ustrezen, sprejemljiv videz.

Ščititi kovino pred korozijo pomeni, v splošnem, da jo hranimo v suhem okolju. To še posebej velja za železo. V določenih okoliščinah kovino ščitimo tudi z zaščitnimi premazi. Železne predmete, ki so na prostem, navadno po čiščenju najprej premažemo z inhibitorjem korozije in nato še zaščitimo z barvno plastjo. Železne ali jeklene predmete, ki jih izvorno ščitimo z oljnimi premazi (orožje, stroji), lahko zaščitimo tako, da jih nalahno premažemo z oljem. Z njim premazujemo samo ustrezne dele, tako da olje ne odteka s kovine na sosednje materiale. Kovinske predmete hranimo stran od izvorov korozivnih hlapov. Ne hranimo jih v lesenih zabojih ali vitrinah, ki so izdelani iz svežega lesa; hrastovina je še posebej neustrezna. Izogibamo se vsem materialom, ki vsebujejo žveplo (volna, svila, tapisomi).

Odstranjevanja korozije in poliranja se lotimo premišljeno in previdno. Neustrezna komercialna čistila lahko povzročijo poškodbe na fini obdelani površini. Še posebej moramo biti previdni pri mehkih kovinah (srebro, baker, kositer, svinec). S temi čistili bi lahko odstranili patino, ki je bodisi izvorno in namenoma nanesena na predmet ali pa je nastala v daljšem časovnem obdobju in je znamenje njegove starosti. Nekatere kovinske predmete pogosto čistimo in poliramo do visokega leska (srebrni jedilni pribor). Zavedati se moramo, da pri vsakem čiščenju odstranimo vrhnjo plast predmeta in tako s časom pride do obrabe okraskov in pečatov, ki označujejo kvaliteto. Zato se lotimo čiščenja samo takrat, kadar je to nujno. Uporabljamo varne metode in blaga čistilna sredstva, ki so obenem lahko odstranljiva.

S kovinskimi predmeti ravnamo previdno, da ne povzročimo prask in vdolbin na njihovi površini. Pri tem uporabljamo mehke bombažne ali nitrilne rokavice in s tem preprečujemo puščanje prstnih odtisov. Morebitne prstne odtise skrbno obrišemo.

 

Milić, Z., 2004. Kovinski predmeti. V: Prešeren, D. ur. Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 159 – 160.

 

 

Pisemski obtezilnik Narodni muzej SlovenijePisemski obtežilnik, Narodni muzej

inv.št. 10276

kraj: neznan
konservator-restavrator: Igor Ravbar
kemijske analize: Zoran Milič
predmet: pisemski obtežilnik
časovna opredelitev: prva polovica 19. stoletja
čas restavriranja: 17. 2. – 26. 2. 2004
uporabljene tehnike restavriranja: navedeno v besedilu
ogled: depo Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije

Preberi več